2010

Danes sem brskal po arhivu in našel tole fotko, ki mi pove veliko. Ponese me dve leti in pol nazaj, še v srednjo šolo. V okolje, ki se je zdelo zaprto in neperspektivno. A vedno, ko spoznavam zunanji svet, me preseneti z enakimi občutki. Ali je čas za revizijo čutil in centrov zaznavanja? Moram premisliti svoje zaznavanje priložnosti? Priložnosti ne vidim. Jo čutim, in ni nujno, da dokažem obstoj. Govorim o priložnosti za to, da je nekaj skrivnost.
Čas bo pokazal, ali je družba, kjer nič več ni skrivnost perspektivna.

Fotografija, ki sem jo posnel iz estetskih nazorov je zdaj dokument. Ki me vrača nazaj. Ni mi vseeno ne za preteklost, prihodnost in predvsem sedanjost. Še vedno sem radoveden.
Morda se še javim.